Še kamen zmore…

Še kamen zmore do srca,

ko ti pogled vpija,

da v svojih žilah te obda,

da v laž se ne ovija,

in pravijo, da trd je, nem,

predvsem pa brez toplote…

Ne vem, a v kamnu videt smem

do dna neke lepote.

 

Že res, da ko ga vzameš v dlan,

iz tebe se ogreva,

a takšnih še preveč poznam,

neredka so zadeva,

obenem res je tudi to,

da v dlani zvest ostaja,

da sam zapustil je ne bo,

enak, povsem, do kraja.

 

Ne bo spreminjal svojih lic,

ne bo hitel izdati,

iskati drugih si stezic,

in tvojo pokončati,

kot si ga s tal vzel, pobral,

kot se ti je prikazal,

natanko takšen bo ostal,

z ničemer te umazal.

 

Še kamen zmore do srca,

je v njem nebo ujeto,

pa s soncem vred zapeti zna,

in zgodb pozna nešteto,

a dokler v dlani ti leži

na druge vse pozabi,

z utripom tvojim zgolj živi,

nič drugega ne rabi.

 

Še kamen zmore do srca,

če ti srce je dano.

Ne laže se, in ne izda,

le čisto, in vdano.