Nekoč,
ko so blagajničarke še vtipkavale cene kupljenega, sem lahko tekmoval z njimi,
dokaj uspešno, saj se je nemalokrat pripetilo, da sem skupen znesek, za
plačilo, »peš« izračunal prej, kot one na blagajni. Kakopak, tega se mi ni dalo
početi takrat, kadar sem poln voziček pripeljal pred blagajno, do nekih deset
kosov pa že, malo urjenja ne škoduje. Potem so trgovci prešli na kode, in »čitalce«,
pa mi je odpiskalo, pri takšnem tekmovanju. Zdaj zmorem samo še preostanek mi
dan seštevati, ali odštevati, kdo bi vedel. Pa še to se vse bolj nesmiselno
kaže, upoštevaje, da povsod hitijo cene cene nižati, pa potrošna roba, kakršno
je tudi življenje, vse bolj brez vrednosti ostaja.
Nimam
čitalca. Še sam sem nehal biti čitalec. Lahko bi zapisal preveč, a bom raje
ogromno, ko se spomnim na neko goro knjig, katere sem, prebrane, za seboj
pustil. Nekoč sem bil velik potrošnik izpisanih besed, z njimi sem začel lastne
tvoriti, in razmerje se je jelo spreminjati, pa – več kot sem pisal, svojega,
manj sem tujega bral. In bolj kot sem gradil, to svoje, da je po stopničkah navzgor
lezlo, manj sem v tujem nekaj posebnega, zanimivega našel. In zlasti
prepričljivega. Pa sem dospel do tega, da niti pomislil nisem o tem, da bi si
čitalec nabavil, redko bi se namreč zgodilo, da bi se v branje neka knjiga v
mojih rokah znašla. V prelistanje, v prebiranje tu in tam izpisanega že še, v
branje pa – bi moralo zares nekaj posebnega biti. Pa mi s tega naslova tudi kak
dolg zna nastati, denimo v podobi knjige, ki naj bi strokovno o nastanku
človeka pripovedovala, in mi jo je strokovnjakinja kot resno čtivo podarila,
jaz pa – že med zastavljenim branjem sem začel preklinjati, ob ugotavljanju, da
gre zgolj za eno izmed številnih teorij, ki pa vse iz iste teze izhajajo, iz
domneve, ki bolj kot je, z dejstvi ne more biti skregana, pa se nisem uspel
prebiti niti skozi prvih pet strani izpisanih neumnosti. In kakor je
zastavljeno, tako je, bržčas, tudi nadaljevano, pa… ja, četudi bi marsikdaj zmogel
čas tudi v branje razporediti, se mi ga škoda zdi, za neumnosti.
Imam
srečo, sam sem dovolj neumen, da si kaj takega smem dovoliti. Kdo ve, kaj s tem
izgubljam, vem pa, kaj pridobivam. Živce ohranjam, da jih zmorem drugim
preizkušnjam v uničevanje dajati…
V nekem
otroštvu že bonbon zadošča za ugotavljanje prijateljstva. Pardon, »prijateljstva«.
Če ga daš, sva »prijatelja«, če ne, nisva. Kasneje, v živetjih, ni nič drugače,
le podobe se spreminjajo, akterji so nekoliko starejši, višji, »prijateljstva«,
»ljubezni«, »spoštovanja«… pa, kot sleherno trgovanje, ohranjajo svojo veljavo.
Če me v
sredo ne potrebuješ, potem me tudi v nedeljo ne rabiš! Ne glede na to, kakšen
bonbon mi ponujaš, daj, razdeli ga s tistimi, s katerimi si ga v sredo delil.
Oni so bili delitve vredni, name niti pomislil nisi, naj ti tudi sedaj nevreden
ostanem, čeprav…
Te je »zagrizlo«,
nekje v prsnem košu, celo neko nelagodje ob tem čutiš, morda tudi malček
(za)boli?! Prav, kar naj, domnevam, da ne brez razloga, vendar – to,
zanesljivo, ni moja težava! Jaz sem se navadil biti brez bonbona, v sredo, pa
bom brez njega tudi kasneje zdržal. Še več, zagnusilo bi se mi, sleherno
prejemanje, ko bi vedel, da na takšnih osnovah temelji, in ne zgolj na želji po
dajanju, po delitvi! Pač, čuden sem, priznam, a nikoli nisem naklonjenosti
kupoval.
Dandanes
lahko, tako vsaj vedo povedati, vse kupiš. Malček se motijo, ne samo danes,
vselej si (jih) lahko vse kupoval, le plačilna sredstva so se razlikovala. In
vedno (jih) boš lahko vse kupoval, škart robe je vselej dovolj na razpolago! In
se še dodatno malček motijo – ne, ni moč vsega kupiti, k sreči obstajamo neki,
ki se v prodajo ne dajemo! Ostalo pa… naj se prodaja kolikor hoče, nevrednost
zmore zgolj v nevredne roke dospevati, tam pa nikakor ni moč pridobiti, ničesar
drugega, kot samo večanje nevrednosti.
»Zaprli
so me, a mi svobode niso mogli vzeti.« Tako je, potem, ko so ga izpustili iz
zapora, Nelson Mandela povedal zbrani množici.
E,
Nelson, resda vem, kaj si povedal, le tega ne vem, čemu si o tem »javnosti«
govoril. Ja, res je, navdušeno so ti ploskali, tako in tako radi ploskajo, in
hitro do navdušenja dospevajo, a, verjemi, še sanja se jim ne o tem, kar si
dejal! Oni si sicer »prizadevajo za svobodo«, ne vedoč niti tega, kaj ta
svoboda je, kako je do nje dospeti, če sploh, in še manj vedoč, da jim pri teh
prizadevanjih ne bi škodovalo, ko bi se zmogli dobro v zrcalih ogledati, pa ko
bi še zmogli dejanske podobe prepoznati…
Vidiš, »moja«
Tisa in Tar, pa tudi mačkona in mačkonka, s svobodo nimajo težav. Resda je
zemljišče ograjeno, a zmorejo skozi ograjo, Tisa pa pod ali prek nje. Resda jim
hrana ni na vsakem koraku pred nos dana, a zmorejo jesti vselej, ko so lačni,
in lakote, nikakršne, niti spoznati niso utegnili. In resda se po lastni volji
odločajo, bolj kot ne, in večinoma, a še niso dognali, da je njih volja tudi od
moje odvisna, in da bo tako vse dotlej, dokler se v lastne tace ne bodo vzeli,
se tudi s tvornostjo, in ne samo z nekim žretjem ter »iskanjem svobode«,
izkazali. To pa bo, kakor je pri vseh nagonskih bitjih, na svetega nikoli dan…
Prepovej
mu neodgovorno raznašanje virusov, pa bo že o kratenju svobode bevskal. Odklopi
mu elektriko, da tekme, neke nadaljevanke ne bo gledal, pa ne bodo daleč od
svobode njegove besede. Izkaži drugačno voljo, od njegove, pa se bo
nesvobodnega počutil. Ti, Nelson… tebe so pa na nekaj kvadratnih metrov
omejili, ti odmerjali malodane vse, od tega, koliko boš smel pojesti, do tega,
za koliko časa in kdaj boš lahko nebo zrl, pa praviš, da do tvoje svobode niso
mogli seči?! Ja, Nelson, vem, niso mogli, vendar – ti razpolagaš z vsebinami,
katerih praznina niti pozna ne, še slišala ni o njih, kaj šele da bi jih
premogla! Pardon, slišala je že, v podobi tistega zdrav-duh-v-zdravem-telesu, a
kaj, ko samo za (ne)zdravo telo ve, do poglavja o duhu pa ne bo dospela! In,
resnici na ljubo – kako boš zdravost duha dosegel tam, kjer tega duha sploh
ni?!
Res je,
načelnost zmore biti huda zadeva, in tudi je, vsak človek jo dobro čuti, na
lastnih plečih, živeč med silnim živalstvom!
Ne, ne,
če si me v sredo pozabil, ko si bonbončke delil, me, prosim, pozabi tudi v
nedeljo! In moja nedelja prihaja, vse bližje, a je še dovolj časa, za to, da se
privadiš na to, da se skušaš naučiti, da mi, takrat, ne boš bonbonov nudil. Da
te moj odziv ne bo presenetil.
Trgovci
s trgovci, barantači z barantači, »spoštovani« s »spoštovanimi«, »prijatelji« s
»prijatelji«, »ljubeči« z »ljubečimi«… in je prav tako, čemu bi nek cvet v
blato silil, ko pa ga blato vredno ni, obenem pa bi cvet v njem takoj umrl?!
Turki
so »raji« pravili kauri. V prostem prevodu bi se besedo dalo prevesti v psi.
Očitno vrednosti pravih psov niso najbolje poznali. Kakorkoli že, nek sultan
je, nekoč, dahnil, o tem, da so kauri samo za kaure dobri, in tudi pred njim,
in za njim, jih ni bilo malo, ki so podobno sodili. Jaz psov ne žalim, svinje
že še, a ne namenoma, medtem ko mi blato, govno in podobne »lepote« tega sveta
niti zameriti ne morejo, ne vedo, o čem govorim, obenem pa – le čemu bi nad
lastnimi »vsebinami« negodovale?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar