Grešnemu tako naj bo!

Se tožnost, domača mi neka zadeva,

v misel pritepe, da v jutru nagaja,

prav nič ne pomišlja, prav nič ne okleva,

ko svoje klofute nenehno razdaja…

 

Ja, kriv, sem drugačen, zato še napačen,

v enakem težko je drugačnemu stat,

vsaj tam, kjer je bojda, resnice svet lačen,

obenem resnice ni zmožen zdržat…

 

Sem sam si izbiral, namere, in pota,

sem sam se odločal za vsak svoj korak,

pa kriv sem, zgolj sam, da postal sem napota,

da vse bolj na kratko mi v dih dan je zrak…

 

Bilo bi mi bolje, ko bi, kot ostali,

čeprav, grozovito, tega ne želim,

gredo le v nič, in zaman so pognali,

a jaz, le s potjo svojo smisel dobim…

 

Ne, nisem izbiral, so me porodili,

in jim ne zamerim, da sem, da živim,

četudi trenutki nešteti, nemili,

so v času skrbeli da zgolj – izpuhtim…

 

Ja, tožnost, kot sestra, kot senca mi vdana,

se ni je znebiti, kjer ni mi roké,

kjer sreča privid je, docela zlagana,

in vse, bolj kot ne, gre le skozi zobé…

 

Pač, takšno se kaže mi lepo življenje,

napačno sem gledal, v napačno se dal,

na srečo mi dano je vsaj potrpljenje,

saj bom, vse do kraja, svoj greh plačeval…