Nikoli…

So stvari, katerih sebi ne bom odpustil, in so, katerih ne bom odpustil nekim drugim. Nikoli!

 

K sreči svinjanje ni moja praksa. Ni ga, ki bi mi lahko očital, da sem mu namenoma, vede, karkoli slabega naredil. Nasprotno, bebec, kakršen sem, sem vselej najprej poskušal, pojasnjeval, opozarjal, preden sem se, denimo, nekega kaznovanja lotil, ker sem se ga tudi moral lotiti, ne samo zaradi dolžnosti, ki mi je bila z delom odmerjena, pač pa tudi zaradi interesa neke celote, denimo podjetja…

 

Očital bi si, da sem svoje otroke v ljudi vzgajal, a si ne bom. Že porojeni so kot ljudje, in tudi brez mojih napotkov bi, slej ko prej, dospeli do takšnih svojih izkazovanj, do kakršnih so. Čeprav bi jim bilo »bolje«, ko bi zmogli tako, kakor zlahka zmore, in edino zna, večina – sebično, neumno!

Ne, ne bom si tega očital, čeprav me »grize«, na nek način, in me bo, dokler bom zase vedel. Ko bi jih vsaj mlatiti (na)učil!

 

Očital bi si, da sem materi lagal, glede njenega umiranja. Imela je pravico vedeti resnico, o njenem preostanku življenja je govorila, čeprav – zdravnika sama ni povprašala, meni pa je bilo krepko več do njenega počutja, do neke kakovosti tega njenega preostanka, kot do tega, da bi ji resnico razkril. S tem tako in tako nikomur nisem škodoval, razen sebi. Da, tudi to me »grize«, in me bo, dokler bom živ!

 

Tudi tega si ne bom očital, da bi mi bilo bistveno lažje, ko bi vračal, in to najmanj tako, kakor sem prejemal. A nikoli v nekih prasicah in prascih nisem sebi zgleda iskal, kaj šele videl, pa dvomim, da bi me do zadovoljstva pripeljalo, ko bi njim podobno, celo enako ravnal. In to me prav nič ne »grize«, to, da nisem!

 

Tudi nekim objektivnim stanjem, nekim dejstvom, na katere sem »naletel«, tekom svojega življenja, ne morem očitati. Pač, če je nekdo nagonsko zasnovan, če se mu zgolj sanja o tem, da ve kakšni naj bi bili medčloveški odnosi, prek sebe ne zmore. Tako da mu njegove revščine, miselne in čustvene, ne morem zameriti, lahko pa zamerim določena ravnanja, pa čeprav natanko iz taiste revščine izvirajo, saj se o nedopustnosti takšnih ravnanj celo vrabci v vrtcih učijo!

 

In – imam »srečo«, pa ni samo meni pobijano, in pobito, uničevano in uničeno, ne, daleč od tega, še štirim poleg mene je! In prav zaradi teh štirih…

 

Ko bi zgolj meni nekdo svinjal, ma, pošljem ga v materino prav nič lepo, zbrišem ga svojemu očesu in ušesu, in gremo dalje, tako pa… ne, tako pa tega ne morem narediti, obenem pa mi je popolnoma vseeno za razloge določenih zadev, briga me, že itak sem krepko preveč uvidevnosti izkazoval, v preteklosti, in mi ne ostane drugega, kot to, da v preklinjanje ovijem nek svoj nikoli-ti-tega-ne-odpustim! Kdo ve, morda pa »na smrtni postelji«, svoji, ob kletvici še pljunek izkažem. Ne vem, ne mečem sline vsevprek, tako, kot sem to, očitno, z življenjem počel.