Ne ajat…

Četrtek. Jutri je dan najinega celotedenskega razhoda. In, prvič v tem tednu, ni hotela na kavč. Ne ajat…

 

Hotela je, da sestavljava sestavljanke. Običajno to počneva na tleh, sede drug ob drugem. Vedno bolj ji puščam, da sama zlaga dele sličic, jaz jo samo usmerjam, ko se zaplete…

 

Nekako sva se uspela dogovorit, da je že takšna ura, da morava na kavč. To je še šlo, itak ji je najino »uspavanje« bolj v zabavo, kot ne, pa dokler do dejanskega uspavanja prideva…

 

Žverca se je stiskala k meni, ma, več je bila na meni, nocoj, kot kjerkoli drugje, na kavču. Na koncu mi je sedla na trebuh. Skrčil sem nogi, da se je nanje naslonila, medtem ko mi je nožice dala pod brado. In sem zibal nogi, malo levo, malo desno, jo »guncal«, pa je sklenila, da bo kar tako ajala, na svojem tati…

 

Da, nocoj je bilo najdaljše »uspavanje« v minulem tednu. In v marsičem drugačno, od ostalih. Toplejše, milejše… ne, dvomim, da bi lahko bilo toplejše in milejše.

 

Dejansko čuti, žverca moja, krofek tatin. In, priznam, tudi jaz čutim…

 

Ne, ne, preklinjal pa tokrat ne bom, čeprav bi. Bom kar v sebi zadržal, tako in tako nič ne pomaga.