Kavčobrc…

Mala stoji na kavču. Zadeva je dolga malo več kot dva metra, široka nekaj čez meter šestdeset…

 

Na dveh straneh jo varujeta zidova, na tretji omara, tako da ne more pasti na tla. Edino buško bi si lahko prislužila, če bi z bučo čvrstost zidu, denimo, ugotavljala, a ji, zaenkrat vsaj, uspeva brez tega…

 

Sedim nasproti nje, na tleh, in med nama je približno meter in pol. Uvidevno, nalahno ji podajam žogico, veliko za dve, morda tri tenis žogice, ona pa jo brcne. Odvisno od moči udarca, žogica dobro leti, tudi po zraku in nad mojo glavo, marsikdaj pa me tudi zadane, če nisem dovolj hiter pri lovljenju. Tudi lučka, stoječa na nočni omarici, se je že srečala, s to žogico, a zaenkrat še kljubuje…

 

Ko ji uspe dober udarec, in se ob njem prestrašenega naredim, pa si »znoj s čela brišem«, se krohota. In ji je ta najin kavčobrc, mimogrede, danes sva ga izmislila, sila všeč, saj je po kosilu, in po igri na dvorišču, kar eno uro trajala najina zabava s podajanjem in brcanjem ter lovljenjem žoge.