Puhtim

Puhtim. Iz hipa v hip, iz dneva v dan.

Iz misli v misel me je manj.

Bolj malo je, kar se obljublja,

in za menoj se vse izgublja.

 

Puhtim. Vem, moram nekaj še zdržat.

Ne smem prehitro se predat.

Karkoli zrem, hudo je zreti,

zaman, kar spravim se početi.

 

Puhtim. Menda tako je tudi prav.

Le kdo za vselej bi ostal?!

Ob tem, ko me, prav z vseh strani,

dočaka nekaj, kar boli.

 

Puhtim. Se včasih prepočasi zdi.

Ta včasih se, vse bolj, množi.

Če videti ni, kam, kako,

da bi še slabše ne bilo.

 

Puhtim. In bom, na srečo, izpuhtel!

In veter mi nemoč bo vzel.

Življenje mi, takrat, dospe

do tistega vseeno je…