Zamah z
roko, in preobrat…
Ja, ko
bi znal na sebe gledat,
ko bi
se znal vsaj sprenevedat,
da prav
sebično je ravnat!
Da prav
je, če si neka rit,
ki zase,
sebi le želi,
češ da
se svet krog nje vrti…
Preveč
jih zmore takšnih bit!
In meni
ni, nikdar, do gneče,
življenje
me po svoje vleče…
Sem
vselej gledal, da bom dal.
Ne vem
čemu, a je tako,
da krepko
težje sem jemal,
kadar,
pač, dano je bilo.
Razen
srca, ko samo hoče,
ko, z
mojim vred, divja, hiti,
da se
razda, iskreno, vroče…
V
dajanju sploh lahko živi!
In zdaj
bolj tožno mi trepeče,
življenje
mu polena meče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar