Ne, ne,
samo v prispodobi se mi želodec obrača, v teh dneh še nekoliko bolj, kot sicer.
Čeprav sem zares popil dva analgetika, po dolgem času mi je namreč glavobol
prisvetil v dan, že sinoči, domnevam, da radi neprespanosti, a sem se delal,
včeraj, da ga ne »vidim«, trudeč se, da bi zadevo odpravil brez »kemije«…
Smo,
baje, sredi »prazničnih« dni, celo nekakšnega »družinskega praznika«. Hudiča,
kdo bi rekel! Ob »čaščenju« v hlevu rojenega – kako bi drugače – »častijo« tudi
vse tisto, kar naj bi ta, v-hlevu-rojen, predstavljal. Ne vem, kaj bi preklel,
hinavščino ali bebavost brez primere?! Pojdimo od začetka, počasi, in v miru,
lahko celo v »božjem miru«…
Poznaš
besedo »pankrt«? Govori, tako vsaj pravijo, o otroku, spočetem v izven zakonski
skupnosti. Ki je »sveta«, silovito »sveta«, pa ne samo za Cerkev, katoliško,
ne, tudi za vse papagajčke tega sveta! Za butaste papagajčke, kakopak, drugačni
tako biti ne morejo.
Še
nedolgo tega, ne vem, morda, ponekod, tudi danes, so »pankrte«, ko so umrli,
pokopavali izven »posvečene zemlje«, na nekakšnem odpadnem zemljišču, kajti ti »pankrti«
so (bili) strahoten greh, za »sveto« Cerkev, in vse, ki ji pripadajo, jo kot
zveličavno upoštevajo, in ji, reveži, vsaj skušajo slediti. Celo uspeva jim,
to, njihovo sledenje, in to na področju laži, hinavščine, pokvarjenosti kot
take!
Še
dandanes imajo, na čelu s Cerkvijo, kakopak, povedati o nekih drugačnih »pankrtih«,
denimo o otrocih, kateri naj bi odraščali, živeli v tako imenovanih istospolnih
zvezah. Skratka, v bogokletnih podobah sobivanja. To, če neki otroci odraščajo
v okolju pijančevanja, nasilništva, prešuštva, dvoličnosti, v okolju, v katerem
je najpomembnejše otroka obleči in ga nahraniti, ter, kakopak, v butasta
prepričanja »vzgojiti«, to ni moteče, nikakor, kajti »gospod bog« na koncu vse
odpusti, še največje svinjarije, če mu le podložnost izkažeš, kakopak, kaj šele
takrat, kadar njegovemu »zakonitemu zastopniku«, na tej umazani Zemljici,
radodarnost izkažeš! Kakorkoli že...
Danes
častijo rojstvo – »pankrta«! Hinavci! Že res, da naj bi bil Jezus rojen v
zakonski zvezi med Maričko in Jožefčkom, tako naj bi vsaj bilo, a je res tudi
to, da se je Marička s »svetim duhom« spečala, pa je dete, v hlevu rojeno, z dvojnim
grehom dospelo na svet! Njegova mati je namreč prešuštvovala, obenem pa je, kot
sad izvenzakonske skupnosti med Maričko in »svetim duhom« - »pankrt«! Pa, če
zadevo, nekoliko vsaj, razširim, potem bi bilo moč sklepati o tem, da je
njihova »sveta družina« zelo širok pojem, in vključuje tudi vse babe, katere,
ob lastnih ženah, kakopak, »ljubeči« možje naskakujejo, in vse dedce, katerim »ljubeče«
žene nastavljajo! Pač, skladno s tisto »ljubi bližnjega«, pa – če ti je nekdo
blizu, čemu, za vraga, ga/jo ne bi »ljubil«?! In…
Če so običajni
»pankrti« žigosani za vsa svoja živetja, celo, ponekod, malodane kot psi
pokopani, potem je Jezus nekaj povsem drugega, četudi, vsebinsko gledano,
povsem enakega, ga »častijo«, celo tako, da so ga, iz hleva, povzdignili na
križ, in ga nosijo, na teh križih in križcih, povsod, ter zlasti v svojih »srcih«.
Hm…
Jezus
je, baje, učil v SKROMNOST. Učil je, baje, to, da tisto, do česar si dospel,
DELIŠ z drugimi, da raje daš, in sam brez istega ostaneš, kot pa da bi zase, in
zgolj zase nabiral. Učil je, baje, o neki POKONČNI DRŽI, o tem, da je potrebno
resnico govoriti, biti iskren, pošten, predvsem »DUŠNO« ČIST… po drugi strani
pa, s »sveto Cerkvijo« na čelu, dejstva o popolnoma drugačnih zgodbah govorijo!
Več kot poseduješ, bolj si »vreden«, in s tem je »vrednejše« tudi tisto, čemur
življenje praviš. Če želiš več imeti, potem moraš manj drugim dajati, manj
deliti, v nasprotnem do tega več nikoli dospel ne boš! In Cerkev je, zagotovo,
najpremožnejši subjekt na tem planetu. Še sama, domnevam, ne ve, s kakšnim
bogastvom, materialnim, razpolaga, pri čemer »revežem« sicer izkazuje svojo »pomoč«,
a je ta »pomoč«, na žalost, le pomoč v zbiranju tujih prispevkov, in njihovem
posredovanju, tem »revežem«, ter, v najboljšem primeru, v podobah TRGOVANJA,
dobesedno KUPOVANJA neke naklonjenosti veri, izkazanega na tak način, da – bo nahranila,
oblekla, celo nastanila uboge »revčke«, v raznih misijonih, vendar le takrat,
kadar bodo najprej vero sprejeli…
Uboga »ljubezen«
sebičnih bitij, obenem povsem trdoglavih! Celo tako trdoglavih, da vpijočih
navzkrižij niso zmožna niti prepoznati, kaj šele zavedati se jih!
Pokončna
drža?! Saj bi se smejal, celo krohotal, ko bi bilo kaj takega mogoče, kakopak,
ob obračanju želodca! Ni ga, malodane ga ni, katerega ne bi mogel kupiti, za
večji košček kruha, za »boljši« denar! In
so redki, tako hudičevo redki, ki bodo v obraz resnico povedali, takrat, ko bi
s tem zmogli lasten, čim bolj ugoden, kakopak, obstoj ogroziti! O »dušni«
čistosti pa raje ne bi, vsaj ne med tistimi, ki »vedo«, da prilika-dela-tatu,
da oblast-pokvari, da je treba sleherno priložnost izkoristiti, da je »človeško«
(uboga bitja, ki o človeku, potemtakem tudi o človeškem, pojma nimajo!)
grešiti, celo do te mere, da ne izkažeš zgolj umazanih nekih rok, pač pa predvsem
umazano svojo »dušo«! Mejduš, da ne vem, komu bi verjel, tistim, ki trdijo, da
živali ne premorejo duše, ali onim, ki drugače, kajti – za nekega psa, denimo,
sem prepričan, da jo premore, za polža, za razne stenice, za vso t. im. golazen
pa ne…
Da, »prazničen«
čas, čas »svete« družine, in zlasti čas »ljubezni«, njihove, sebične! Ne vem, a
ko sem živel, neko svojo ljubezen, sem jo v slehernem trenutku častil, in ga ni
bilo, ki bi mi moral datume »čaščenja« opredeljevati! Ob »božičnih dobrotah«,
kakopak, kajti pri njih gre »ljubezen« tudi – skozi želodec! In nekoliko nižje,
kakopak, celo brez postelje, kjerkoli… če že višje ničesar ni, da bi skozi
tisto lahko »šla«…
Prijatelja
sem k vragu poslal. Pred dvema dnevoma mi je namreč poslal voščilnico, s katero
je izkazal, da je sledilec-modnih-trendov, saj mi je »vesele praznike« zaželel,
čeprav ve, ali bi vsaj moral vedeti, po več kot petdesetih letih najinega
poznanstva, da verovanja ne prakticiram, da ničesar na tovrstna »praznovanja«
ne dam! Nikoli niso bila v moji hiši, in nikoli tudi ne bodo! Obenem pa – kadar
ti nekdo zaželi srečno (celo!) leto, takrat samo to pove, da je tako butast, da
niti tega, kaj je sreča, ne ve! In ne samo to…
Skladno
z modnim-trendom, predvsem pa na temelju lastne neumnosti, mi je zaželel tudi »miru
v duši« in »ljubezni v srcu«. A bi moral vedeti, to, da – v moji »duši« miru ne
more biti, ob vsem doživetem, in še vedno doživljanem, medtem ko mi tistega
imeti-rad-nekoga ni potrebno želeti, saj to zmorem, krepko bolje, kot on sam,
nenehno v sebi nositi, in izkazovati. Predvsem pa…
Ko mi o
moji samosti razlaga, izpove to, da ne ve, kako bi njemu bilo, denimo takrat,
ko ga neka bolezen daje, ko ne bi imel nekoga, da mu skuha, da, namesto njega,
gre v trgovino, pospravlja in ostale opravke o(d)pravi, in niti s črko ne omeni
tega, da bi mu bilo težko, ko ne bi imel ob sebi nekoga, s katerim bi smel
spregovoriti, se nanj »nasloniti« in mu v oporo biti. Ja, imajo »radi« ugodja,
lastna, kakopak, drugače ne gre, tudi tiste, ki korita-polnijo… dokler jih
polnijo, in se neki drugi, z boljšimi uslugami, ne pokažejo. Imajo radi
predvsem – sebe! Bojda, če me ušesa ne varajo, tako tudi priznavajo, ko trdijo,
da »moraš najprej imeti rad sebe«… da nikoli ne boš dospel do tega, da bi, vsaj
od daleč, vedel o tem, kako je ZARES imeti rad nekoga drugega!
Ne
zamerim neumnosti, celo »bog« ji odpušča, v stilu saj-revež-ne-ve-kaj-dela… ne
zamerim Naravi, znotraj iste pameti je različne zmožnosti, miselne in
čustvujoče izkazala, pa nek polž, denimo, niti slučajno ne zmore tako, kot
zmore pes, ali konj… zamerim pa tistim, ki me, tako trdijo, »poznajo«, »vedo«,
da si ne izmišljam, da nimam navade lagati se, da znam poreči tisti svoj
ne-vem, da stojim za svojimi besedami… »vedo« kaj vse sem izkazal, v svojem
življenju, »vedo« o mojih zmožnostih, o mojem značaju… obenem pa bi se
pregovarjali z menoj, ko jim skušam pojasniti, da je med (raz)umom in
ne-umnostjo (alias pametjo) še krepko večja, gromozanska razlika, kot je
razlika med polžem in psom! Čeprav je tudi polž »pameten«, kakopak, če je
milijone let uspel preživeti, in čeprav tudi polž »ve« o svetu, v katerem živi,
in sebe »pozna«.
Še
malo, pa bodo pričakovali Jezusovo-vrnitev… ne bo je, zagotavljam! Enkrat se je
namreč že poskušal vrniti, mislim, da se je pisalo leto tisoč sedemsto
osemindvajseto… a ko je videl posledice »ustvarjanja« svojega vsemogočnega
očeta, ga je, bojda, rdečica oblila, in izginil je neznano kam. In le to so ga
slišali poreči, da se ne misli vrniti, nikoli več…
Čemu pa
bi se, vračal, ko pa ga, itak, v svojih »srcih« nosijo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar