Ne iščemo tistega, česar nismo izgubili…

Ne vem ne kje, ne kdaj, sem prebral oziroma slišal misel, zapisano v naslovu tega sestavka, a se mi je porodila, v dan, po vsej verjetnosti želeča tega, da bi ji ugovarjal, jo vsaj skušal popraviti, dopolniti. Resnično, ne iščemo izgubljenega, praviloma namreč iščemo tisto, česar nikoli imeli nismo, in do česar, načeloma, nikoli tudi dospeli ne bomo!

 

Večina išče… lagodno, ali vsaj lagodnejše, lažje življenje… zadovoljno, lepo, celo srečno življenje… načine povečevanja neke lastne, zlasti zgolj domnevane, vrednosti. Pa kupujejo, kupujejo in kupujejo, pridno nabirajo, nekateri celo kopičijo nakupljeno, češ da s tem dospevajo do izpolnitve želja, pa čeprav… ubog, nemočen je jezik, ki ne zmore niti razlikovati med nekim živetjem, obstajanjem zgolj, in življenjem! In uboga je misel, ki v vrednosti nekih predmetov lastno najde…

 

Nekateri svoja življenja posvečajo – iskanju odgovorov! Pa ne radi tega, ker neki odgovori ne bi obstajali, nasprotno, so, obstajajo za dobesedno vse, da dobesedno vsem vprašanjem zadovoljstva porajajo, le da – obstajajo napačni odgovori, takšni, ki se z lastno nevzdržnostjo izkazujejo, takrat, ko se z dejanskim soočajo! Potemtakem ti nekateri ne iščejo zgolj odgovore kot take, le-teh namreč mrgoli, pač pa iščejo – pravilne odgovore, Resnico! In se tudi to iskanje kot nehvaležno izkaže, kajti – več kot je razkritega, več se, na drugi strani, pojavlja tistega še ne razkritega, kljub vsem odgovorom še neznanega…

 

Da bi vedel o tem, če je tvoje iskanje smotrno, da bi vedel o tem, če sploh obstaja, tisto, kar iščeš, moraš najprej – iskano poznati, potemtakem ga moraš, v nekih njegovih podobah, tudi imeti!

Da je absurdno, nesmiselno, to, kar sem pravkar zapisal?! Ne, ni, še zdaleč ni, kajti…

 

Najprej se moram zavedati tega, da kljub vsemu, kar vem, še zdaleč ne vem vsega, še huje, da je to, kar vem, le kapljica napram tistemu, kar bi še moral izvedeti, da bi mi bila Resnica razkrita, v vsej svoji celoti! Pa – če ne zmorem v »resnico« (po)dvomiti, potem tudi Resnice ne bom zmogel ne iskati, še manj najti, je tudi prepoznati nisem zmožen! Potemtakem moram Resnico nositi v sebi, z njo prijateljevati, zavedajoč se, da sem komajda zakorakal po poteh njenega, vsaj pogojno, dokončnega razkritja…

 

Vse življenje iščem Spontanost, v njenih lepih podobah, kakopak, pa Iskrenost, Poštenje, Dobroto… Vem, še kako vem, na kakšne načine se našteto izkazuje, vse to premorem, v podobah nekakšnih vodil, po katerih skušam, v čim večji meri, svoj čas odživeti, potemtakem se zavedam tega, da to obstaja, le… med tem svojim iskanjem ugotavljam, da obstaja v tako majhnih, malodane zanemarljivih količinah, da mi te količine porajajo dvom v pravilnost, v smiselnost mojega iskanja! Tudi otroci namreč, v igri skrivalnic, ne iščejo radi tega, da ne bi našli, pač pa da bi…

 

Neke osnove, potrebne za upanja v boljši svet, sem prenehal iskati že kar nekaj časa nazaj, takrat, ko sem dospel do spoznanja, do ugotovitve dejanskih stanj, dejanskih podob »človeštva«. Do njegovih (ne)zmožnosti, kot takšnih, do njegovih značilnosti. Neke osnove za to, da bi kaj prida v ostalo iskano smel (vsaj) upati, pa sem izgubil nekoliko kasneje, ko mi je »življenje« v celoti, in dokončno, izpovedalo o tem, da zmorejo biti, nekje globoko pod površjem, povsem drugačne podobe od tistih, ki se s površja kažejo, pa čeprav tako silovito, da se bolj ne bi mogle…

 

Res je, iščeš tisto, kar imaš, kar poznaš, obenem tudi izven sebe pričakuješ, da bo tvojemu, da bo tebi v podporo! Pa – če ne veš, kaj je to osebnostna vrednost, in ne zgolj vrednost imetja, kaj je to življenje, in ne zgolj živetje, kaj je to Resnica, in ne zgolj »resnica«, kaj je človečnost, in ne zgolj »človečnost«… potem se ti v iskanje niti podati ne kaže, kajti nikdar niti do trohice najdenega ne boš dospel, obenem pa…

 

Če veš, če poznaš, če premoreš vse tisto, kar iščeš, takrat nikarte ne išči s preveliko vnemo, z nekimi premočnimi upanji, kajti vse tisto, do česar boš dospel, se ti utegne izkazati v podobah nekih drobtinic, napram pričakovanemu, in te drobtinice ti zlahka porodijo dvome v smotrnost tvojega iskanja, še več, ne-najdeno ti zmore življenje samo zagreniti, in to povsem dovolj, in te, posledično, pripeljati do izhodiščnega iskanja, do izhodiščnega vprašanja, večini povsem nepomembnega, nepotrebnega, tujega, do vprašanja – čemu sploh živim, čemu sem na ta svet dan?!