Kjer celota v delčkih obstaja…

Nešteto je nekih brezimenih, katerih podobe je čas zbrisal z nekih obeležij, kolikor so sploh še obstala, in nihče, prav nihče niti tega ne ve, da so kadarkoli sploh bili…

 

Živim, da zgolj – živim?!

Kamen, celo kamen za seboj sledi pušča, ko se drobi, da bi se, kasneje, povsem razdrobljen, v nek nov kamen prebudil!

Kamen, celo kamen, najprej nabira, nato razda, vse, samega sebe, da iz razdanega zmore neko obstajanje pognati, se iz njega hraniti!

 

Vsaka pot, vsaki posamičnosti, se konča v niču. Le čas, potreben za dospetje do tega niča, se zna krepko razlikovati. In se zmore celo v dnevu, dveh, izteči, lahko pa kljubuje, stoletja, tisočletja, desettisočletja… preden v nič izpuhti.

 

Tutankamon, Dioklecijan, Salomon, in bi se jih še dalo našteti… njih pomnikov je veliko, kljubujejo vetrovom, dež in mraz jim imen ne spirata, še vedno so tu, še vedno bodočnost iz njih klije… živeli so za to, da so lastne smrti preživeli, in nikakor zato, da bi, brezimeno, živeli da živijo…

 

Vsakomur je čas odmerjen, zvečine pa ga je škoda. Nihče od tega njihovega časa ničesar nima, in ni imel, takrat, ko je trajal. Ni dobro, kadar si samemu sebi namenjen, prerado se namreč izkaže, da si do niča dospel še preden te je čas izničil!

 

Srna. Kosi travo, da vsega ne prerase. Obrezuje drevje, da koreninam, in deblu, več moči ostaja. Seje, da se rastje zmore premikati. Hrani, da s pridom v nič dospe.

Ko bi to srno zbrisal iz obstajanja, bi se le-to krepko zamajalo, celo tako krepko, da bi ugotovilo, kako mu brez srne sploh biti ni mogoče. Pa je »samo« srna, »samo« nek delček, na prvi pogled celo zanemarljiv, neke celote. Kateri pripada, od svojega prvega, do poslednjega trenutka, kateri prispeva, ji daje, tudi zato, da bi celoto v sebi nosila, da bi v njej, in z njo, preživela.

Ne živi samo zato, da bi (pre)živela, daleč od tega, smisel njenega obstajanja je v obstajanju celote!

Pa je »samo« srna, in po »vedenju« vseh živim-da-živim krepko daleč od »viška stvarstva«, od viška neke praznine, neke same sebi namenjene neumnosti, bede, ničevosti.