Kar sem dajal, in dal…

Kar sem dajal, in dal, z izjemo tistega materialnega, kakopak, to mi je, še vedno, ostalo, pa, še vedno, zmorem dajati, in dati, le…

 

Kar sem prejemal, in prejel, pri čemer o materialnem sploh ne govorim, to zmorem, še vedno, prejemati, in prejeti, le…

 

Ta hudičev »le«! O ničemer drugem ne govori, kot o nekem številu dragih mi, ljubih oseb, o številu, ki se je skrčilo na malodane minimalno (še) možno, obenem pa, s taisto krčitvijo, o neki vrednosti teh, meni (še) preostalih, priča!

 

Čemu so diamanti vredni? Ker so redki.

Čemu v nekih industrijskih obmorskih mestih pogrešajo morje? Ker ga nimajo, vsaj čistega, za kopanje varnega ne.

Čemu »ščitijo naravo« šele pred njenim izumrtjem? Ker se bojijo, da brez nje ne bodo obstali.

Mar to pomeni, da je moč neko vrednost iskati v tistem, česar malodane ni, v tistem, kar se kot redkost izkazuje, po tistem, vsem slišanem, kakopak, načelu pij-malo-pij-dobro?! Če to pomeni to, potem…

 

Na osnovi česa lastno uspešnost prepoznavajo, na osnovi česa skušajo, s svojim imetjem, sebi neko vrednost ustvarjati, ko pa imajo zgolj in samo tisto, do česar zmore malodane vsakdo dospeti, in kar niti zdaleč o neki redkosti ne govori?!

V čem vidijo neko Prijateljstvo, neko Dobroto, da ne zapišem celo Ljubezen, ko pa je tega njihovega, po njihovih pojmovanjih obstoječega, na pretek, vsepovsod, v vsakem trenutku?! V čem, za vraga, je vrednost neke samoumevnosti, neke običajnosti, neke vsepovsod-dosegljivosti?!

 

Kar sem dajal, in dal, tega ni zmožen vsakdo dajati. In kar sem prejemal, in prejel, tega, še zdaleč, od vsakogar ne bi zmogel prejeti! Še huje, od tega vsakogar, ki »ceni«, ki »spoštuje«, ki ne-vem-česa-vsega ne izkazuje, s samim seboj, sem prejemal samo razočaranja, in bolečino. Pa se tudi radi tega podelam na njihova »vrednotenja«, celo na njih »vrednosti«, v nakopičenem izkazovane.

 

Kar sem dajal, in dal… ni denarja, s katerim bi bilo to moč kupiti! In ga ni tudi za tisto, kar sem prejemal, in prejel! Govorim o dobrem, kakopak, kajti za slabo, in za slabe, vselej obstaja neka »nagrada«, ki se, praviloma vsaj, nikoli »v grlu ne zatakne«…