Ne
prijateljujem s tistimi, ki mi prikimavajo, mi ne ugovarjajo, ne nasprotujejo,
s tistimi, ki me trepljajo prek hrbta in mi svoje režeče obraze prikazujejo, da
bi, za mojim hrbtom, povsem drugače. Takšnih sem na stotine, če ne celo na
tisoče, spoznal, vsi skupaj enega samega prijatelja niso vredni!
Ne
prijateljujem z nekim imenom in priimkom, z neko konkretno fizično podobo, meni
Lepota ni v izgledu, pa naj bo še tako namazan prek obraza, in v bleščavost
odet, in mi Dobrota ni v narejenem nasmehu, in mi zmožnost ni v blišču neke
pločevine, celo zlate ne, s katero se (o)kinčajo, kot srake, da bi si vidnost,
upoštevanje, celo njim značilno »spoštovanje« zagotavljali. Meni so vrednosti v
vsebini, le-ta pa ni minljiva, kajti tudi takrat, ko določena oseba zapusti ta
svet, ostaja v nekih drugih…
Rad
imam tiste, ki zmorejo, v dejanski svoji iskrenosti, ohranjati načelnost,
potemtakem tudi etičnost, tiste, za katere vem, da se mi bodo tudi jutri, čez
mesece in leta, v istih podobah prikazovali, kot so se mi poprej, in zlasti
takrat, ko sem jih za sebi drage začutil. Rad imam tiste, katere zmorem
spoštovati, če radi drugega ne, potem radi tega, ker ostajajo sami sebi zvesti,
svojim načelom… pa četudi mi ugovarjajo, četudi me zmorejo v tri krasne
poslati, a vem, da mask ne nosijo, in vem, da v njih Lepota in Dobrota trpita,
izpostavljena svetu namnožene ničevosti, dejanske ničvrednosti.
Kakopak…
so zadeve, katerih ne samo, da jih ne morem spoštovati, pač pa me dobesedno
odvračajo, da sem jim, na koncu, celo na svoj breg »ubežal«. Kolikor je moč
neumnosti ubežati, kakopak. Požrešnost, sebičnost, nenehno menjavanje mask (ne
morem zapisati obrazov, ker le-teh, očitno, nimajo), posledično neuvidevnost,
nečlovečnost… ne nazadnje tudi jalovost samega, fizičnega, obstajanja, v
popolni netvornosti izkazovanega. Tvornost ni v opravljanju nekega dela, v
službi, denimo, tvornost ni »fotokopiranje« že obstoječega, tvornost je
ustvarjanje, graditev nečesa samosvojega, tvornost je Galileova trditev o
podobi planeta, pa Kohova o bakterijah, Teslova o razsvetljavi… tvornost je v
prepoznavanju (lastnih) zmožnosti, in danosti, samih po sebi obstoječih,
tvornost je v tem, da izključno na osnovi tistega, kar v sebi premoreš, neke
nove vsebine, podobe ustvarjaš. In je tvornost v tem, vsaj tako se praviloma izkazuje,
da ti ni predvsem, ali pa izključno, za lastno rit, pač pa svoje obstajanje
posvetiš, ga nameniš posledici, rezultatu svojega delovanja, ustvarjanja. In to
počneš ne glede na vse ovire, na vsa spotikanja, s katerimi se, do tebe,
izkazuje nesposobno, prazno, jalovo, zgolj v »žretje« usmerjeno okolje…
Ne
potrebujem, in ne iščem, priznavanja občosti, daleč od tega, nevredni omembe
niso pristojni za ugotavljanje dejanskih vrednosti, štejejo mi priznanja
tistih, ki so s samimi seboj, s svojim delom, s svojih splošnim izkazovanjem
dokazovali, nič kolikokrat, in tudi dokazali, da so mi najmanj enakovredni. In
bolj kot dozorevaš, bolj kot rasteš, na nekih svojih področjih, manj jih smeš
najti, ki bi o tvojem delu presojali! Dokler ne dospeš do polne osebnostne
suverenosti, in en sam takšen ne ostane.
Pij
malo, pij dobro, »vedo« papagaji, taisti papagaji, ki kopičijo, in jim šele v
tem kopičenem boljše postaja… pa četudi sredi trohnečega listovja, in trave, h
košnji kličoče, ter predvsem plevela. Ko biser iz školjke potegneš, ima neko vrednost,
z morskega dna prineseno, in predvsem iz trpljenja porojeno, ko ga »štancaš« v
proizvodnih obratih, se lahko vsaka »gospa« z njim (o)kinča. In je težava, pri
teh, mrgolečih »gospeh« in »gospodih«, predvsem v tem, da je tisto, kar je na
njih, tisto, kar so (si) nakopičili, praviloma vrednejše od tistega, s čemer se
zmorejo, iz sebe, izkazati…
Da,
prijatelju dopustim tudi to, da me v tri krasne pošlje. Lahko me, s tem,
prizadene, a nikakor tako hudo, da bi mu njegovo iskrenost, spontano ravnanje,
zameril. Dokler je v njem tisto, kar vrednotim, kar spoštujem. Vsem ostalim pa…
na svojem bregu vsaj neposredno ne čutim njihovega delovanja, v življenje,
lastno, pa jim nikakor ne dopustim.
Te dni
sem nekaj malega slišal o »vrednotah Titovega časa«. Neumnost! Ni časa, ki bi
neke svoje vrednote imel, ni persone, četudi državnega voditelja, ki bi
nagonsko neumnost zmogel spremeniti, dejansko spremeniti, le za »pridno«,
tozadevno moralno jo lahko naredi, s predpisi in z zapovedmi, z biriči,
tožniki, sodniki in z rablji, s kaznimi… na osnovi preprostih nagonov, usmerjenih
predvsem k boju za preživetje, na osnovi strahu za usodo lastne riti. Da, iz
nenačelnosti, iz nemoralnosti ne moreš drugega narediti, kot zgolj zlagano »poslušnost«,
toliko časa trajajočo, samo toliko, dokler obstaja strah pred posledicami. Ko
pa le-ta izgine, ko odprejo vrata raznih hlevov, in ograd, takrat pa – bog ne
daj spustiti jih na cvetlični vrt, kajti česar ne bodo požrli, bodo v blato
poteptali!
Ne, ne
prijateljujem s priliznjenimi nasmehi, prijateljujem z iskrenostjo, z dejansko
dobroto, s poštenostjo, z moralnostjo. In tvornostjo, kakopak. Če poenostavim,
s človekom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar