Bolj
kot imaš rad človeka, njegove lastnosti, in izkazovanja, težje prenašaš
»človeštvo«!
Ko
spoznaš, da si popolnoma drugačen od praviloma vseh, katere spoznavaš… ko
spoznaš, da ti na pot postavljajo prepreke, ker skušaš kot človek, človečno… ko
spoznaš, da si v nič metal, se odpovedoval lastnim željam, lastnemu času,
življenju, ko si hitel pomagati pomoči, ma, celo pozornosti, tvoje, nevrednim…
ko ugotoviš, da smeš le v sebi iskati, če želiš do nekega življenja dospeti… ko
spoznaš, da je povsem jalovo, ko se naokoli oziraš, iščoč tisto, česar v
svinjaku ni najti… takrat ugotoviš, da si po nepotrebnem živel, da niti do
zadovoljstva ne zmoreš dospeti, kaj šele do trenutkov sreče… takrat se
povprašaš o tem, čemu sploh so te na takšen svet porodili,,,
Da, in
takrat te imajo za »ljudomrzca«, pa čeprav imaš, za razliko od njih, dejansko
rad človeka, in človečnost, in se tvoj odpor do dvonoštva izkazuje izključno v
zaničevanju, od sebe odganjanju prevladujoče, četudi v človeških podobah,
telesnih, izkazovane, živalskosti, s človekovega zornega kota popolne ne samo
nevrednosti, ničevosti, pač pa vsebine, katera en sam trenutek ne bi smela
obstajati tam, kjer je o ljudeh govora!
Planet
opic, in to celo preračunljivih, neiskrenih, sprijenih… ni vizija, »znanstveno
fantastično« obarvana, ne, je realnost, je preteklost, je sedanjost, in je, na
žalost, kruta bodočnost, v lasten konec vodeča.
Marš!,
edino, kar ti še ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar