Še
vedno razmišljam, o nekem napisu, na hiši, in o neki sliki, na računalnikovem
zaslonu. Ja, še vedno razmišljam, zato, ker – nisem pizdun!
Ko bi
bil, pizdun, tak, popolnoma običajen, celo zaželen, in sprejet, ko bi z enakim
vračal, potem bi, jamčim, obojega, že davno ne bilo več. Pač pa bi, tako, kot
sem sam doživel, oboje, preprosto – vrgel v koš, med smeti, v pozabo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar