»Božji prst«

Nekoč, ko so »razvite« zahodnjake, pravzaprav celotno »razvito človeštvo« , »krasile« nekoliko, a ne zelo, drugačne gladiatorske igre, kot jih dandanes prakticirajo, je prst, en sam prst, tako kot, domnevam, tudi danes, odločal o vsem. Prst, konkretno palec, najvplivnejšega v gledališču. V kolikor se je obrnil navzgor, je sporočil »pusti živeti«, obrnjen navzdol je povedal – »pokončaj«! In živalskost je dospela do polnega svojega užitka…

 

Da, obstajajo takšni »božji prsti«. Tudi jaz ga imam. Ne za vsakogar, seveda, in tudi ne za vsako priložnost, za vsak čas, a ga imam. In je ta »prst« že odločal, nekoč, ko je med »pusti živeti« in »pokončaj« izbral – pot v življenje…

 

Že res, da je moč po takšnem »prstu« tudi pljuvati, ga omalovaževati, izničevati, zaničevati, mu bolečine prizadevati, takrat, pač, kadar neko obstajanje še ne pripelje do sila nerodnega, težavnega stanja, pač pa se, nasprotno, vse zdi lahkotno, samo od sebe rešljivo, a je res tudi to, da so, žal, redki tisti, sila redki, ki so se zmožni sami izkopati iz »živega blata«, v katero, prav tako sami, skočijo. In takrat, ko se, do ust, in še čez, znajdeš v takšnem »živem blatu«, takrat je vrag, kajti – tudi, če jih je tisoče krog tebe, te, še zdaleč, vsak od teh tisočih ni niti pripravljen, še manj zmožen, iz blata izvleči…

 

Številnim, pravzaprav večini imetnikov takšnih »božjih prstov«, je malodane popolnoma vseeno, glede tega, kam svoj prst usmerijo. Popolnoma vseeno, kakopak, v odnosu do usode tistega, o komer odločajo. Pomembno jim je predvsem tisto, kar o njihovem interesu priča…

 

In je še toliko bolj neprijetna zadeva, takrat, kadar med maloštevilnimi, ki znajo, zmorejo, želijo pomagati, v sila specifičnih stanjih, obstajajo takšni, ki so, nekoč, o istem odločali, kasneje pa ugotovili, da se je njihova odločitev kot vprašljiva izkazala, da ne zapišem dvom zbujajoča!

 

Ja, je hudič, kadar je od enega samega »božjega prsta«, tistega, pač, ki edini zares pozna, odvisna neka usoda. Ki, s svojim obstajanjem, izkazovanjem, silovite dvome poraja. Dvome o tem, koliko je zares tistega vrednega, v odnosu napram vsemu ostalemu, docela nevrednemu. Celo tako nevrednemu, da za to, ostalo, ne bi s prstom mignil… kaj šele z »božjim«!

 

Morda se utegne nekomu zazdeti, da moje razmišljanje o neki krutosti izpoveduje. Naj se mu zdi, če se mu hoče, karkoli se mu hoče!

Vse življenje sem dobesedno hitel dajati, pomagati, in ob tem spoznaval, da so redki prejemanja, pomoči vredni!

Vse življenje sem, praviloma, sam, na nekem svojem bregu, dočim so na drugem, nasprotnem, vsi ostali, s silnimi »strokovnjaki« vred. In tudi v tem primeru sem sam, popolnoma sam, vsaj tu, v Deželi, zaenkrat. Čeprav…

 

Med temi silnimi »strokovnjaki« je »strokovnjakinja« ki zadevo »pozna« eno uro, ja, dobesedno eno uro, morda celo kako minuto manj, a »ve«. In je, po »poznavanju«, najmočnejša »strokovnjakinja« tista, ki zadevo »pozna« nekih petnajst ur, v obdobju desetih let. Petnajst ur, in tudi ona »ve« krepko bolje, kot vem jaz, ki – poznam zadeve že vsaj enajst let, ki sem s temi zadevami več kot deset let živel, iz dneva v dan, ki…

 

Takole bom zapisal: sem edini, ampak zares edini, na celem tem vražjem, pardon, opičjem planetu, kateremu je konkretna oseba toliko zaupala, da mu je svojo podzavest razprla v silovito mnogih podobah, dočim ni enega samega, drugega, kateremu bi bilo dano vsaj na prag ene same, od teh podob, dospeti, kaj šele biti vabljen, da skozi vrata vstopi in spozna! O konkretni osebi vem neprimerno več, kot o sebi sama ve, in še toliko bolj več, kot o njej vedo vsi »strokovnjaki« skupaj, z vsemi ostalimi vred! Pa…

 

Pa bo, bržčas, še najbolj prav tako, da čas svoje naredi. Sicer ne vem, kot kakšnega me, danes, ti »strokovnjaki« obravnavajo, kot lažnivca, neumnega, morda celo norega, a vem, kot kaj jih obravnavam jaz – kot popolnoma butasta nagonska bitja, resda »šolana«, in »izšolana«, a popolne trape, ki ne razumejo tega, s čemer se ukvarjajo! In bo zanimivo, ko bo čas postregel s tem, da se bodo določene podobe siloviteje izkazovale, in bodo postale VIDNE OČEM teh raznih »strokovnjakinj«, če že njihovim pametim ne morejo biti, in bo zanimivo videti, kako bodo takrat, te iste »strokovnjakinje« o isti zadevi »vedele«. Jamčim, popolnoma drugače, kot »vedo« danes!

 

Še bolj zanimivo bi bilo, ko bi te »strokovnjakinje« nosile posledice svoje »strokovnosti«, ko bi jih nekdo po odgovornosti povprašal, čeprav – nikoli ne bodo mogle nadomestiti uničenih življenj! Razen, kakopak, če so tako »strokovne«, da bodo izumile način za kaj takšnega…

 

Šalim se, kakopak, grenkobno, a kljub temu, kajti že v naprej vem, da bodo te »strokovnjakinje« nosile prav enake posledice, enako odgovornost, kot so posledice, odgovornost, ki jo nosijo neki drugi »strokovnjaki«, z nekega drugega področja. Ja, tisti »strokovnjaki«, ki so pred tremi desetletji »vedeli«, skupaj z bebci, na nekih položajih, in skupaj, ne nazadnje, z občestvom, da »je država slab gospodar« in da ji bo bolje, če svoje proizvodne vire odproda. Zanimivo, državi zmore biti bolje, če niti osnovnih ekonomskih pogojev za lasten obstoj ne ustvarja?! In ti bebci še dandanes o suverenosti, samostojnosti govorijo, medtem ko – ni enega samega področja, na katerem država ne bi bila krepko odvisna od nekih drugih! Še tega ni zmožna, da bi ljudstvo prehranila…

Ja, so neki »strokovnjaki«, in odločujoči bebci, poskrbeli za to, da so v sila kratkem času uničili vse tisto, za kar so si neki drugi, ki pa so zares vedeli, skozi stoletja prizadevali!

 

In kakšne so posledice, kakšna je odgovornost, ki je te »strokovnjake« doletela? Huda, zelo huda – še vedno so »doktorji znanosti«, še vedno so profesorji v okviru univerze, še vedno prejemajo prelepa plačila za svoja izkazovanja in, še vedno – »vedo«…

Tako, pač, je, na opičjem planetu, so, kaže, merila za vedenje, znanje, razumevanje »nekoliko«… drugačna.

 

Nikoli v življenju se nisem s krutostjo izkazal, pa se tudi v konkretnem primeru, domnevam, ne bom. Tako da moj palec ne bo smeri navzdol izbral, pač pa se bo med preostalima možnostma odločal. Med tem, da roka, preprosto, obmiruje, na način to-ni-moj-problem (mimogrede, da marsikaj ni moj problem, sem precejkrat slišal, od obravnavane osebe, pa se zmore slišano kot dokaj nalezljivo izkazat)… in med tem, da se palec proti nebu obrne, vendar – tudi, če se ta čudež zgodi, nikoli, NIKOLI več ne bo neke ponovitve, meni, tistega, kar sem smel doživeti, nikoli! Dovolj mi je trpljenja za deset življenj, in dovolj ga je za to, da mi je tudi to, katero živim, preveč!