Pošasti?!

So, ki »vedo«, da pošasti obstajajo samo v zgodbah, v filmih. Hahahahahahaha…

 

Praznina. Ja, praznina, in to popolna praznina. Tisto, čemur, običajno, brezdušnost pravijo, pri čemer še zdaleč ne vedo, kako ta brezdušnost zares zgleda! Ledenost. Takšna ledenost, da te, ob njej, srh spreletava. Sebičnost. Ob takšni sebičnosti, se najhujša sebičnost običajnosti, zlahka, v trenutku, od sramu skrije! Pokvarjenost. Preračunljivost. Zlobnost. Nobenega zadržka, ampak res nobenega. Še najmanjšega ne. Ne po čustvenem, ne po moralnem vprašanju. Nobenega zadržka, do ničesar, do nikogar. Niti do najbližjih ne. V bistvu neki najbližji takšnim stanjem sploh ne obstajajo. Jih ni! Ta stanja namreč ne vidijo nikogar, ničesar drugega, kot samo, izključno sebe. Svoje želje.

 

Ja, verjemi, še kako obstajajo pošasti! V podobah določenih duševnih stanj. Taistih stanj, za katera določeni »strokovnjaki«, ki teh stanj niti ugotavljati, prepoznavati niso zmožni, »vedo«, da jih je potrebno, brez sleherne ustrezne, zdravniške, obravnave, vključevati v družbeno življenje! Kot da v tem, družbenem življenju, že brez takšnih stanj ne bi bilo dovolj trpljenja!

 

Res je, uzakonil bi, da morajo takšni »strokovnjaki« živeti, s takšnimi duševnimi stanji. Za katera »vedo«, da so nekaj povsem običajnega, »normalnega«, da z njimi ničesar narobe ni. Pa da vidim, potem, kako bodo, ti »strokovnjaki«, takšna stanja vključevali v družbeno, in zlasti v svoja življenja!