Dete, zapomni si…

Edina oseba, ampak res edina, na celem tem prekletem svetu, na katero boš lahko v vsakem trenutku računala, in se ti bo v oporo znašla, vsaj v oporo, če ne tudi v razrešitev težav…

 

Edina oseba, ki te bo, vedno, do bolečine svoje, imela zares rada, tudi takrat, ko si boš karanje prislužila, in ki te bo vedno, kjerkoli, kadarkoli v sebi nosila, ti povedala, v oči, resnico, tudi o tebi…

 

Edina oseba, ki te bo v tvoji svojskosti podpirala, v kolikor se boš v moralnem, in z njim, izkazovala, in taisto, svojskost, zavračala, v kolikor bi jo sprijenost utegnila zasmraditi…

 

Edina oseba, ki nekih drugih ne bo predte postavljala, in zaradi njih, niti za trenutek, nate pozabila, edina oseba, ki ti nikoli, vede, ničesar slabega ne bo naredila, pa čeprav se ti bo, morda, celo zazdelo, da temu ni tako…

 

Edina oseba, ki sebe, in svojih ravnanj, tebi, in pred teboj, ne bo skrivala, razen, če ti bo presenečenje, prijetno, pripravljala, ki, nikoli, ne bo ničesar naredila, da bi se, zaradi tega, morala sramovati, se skrivati, posmeh prenašati…

 

Da, dete moje milo, zavedam se teže svojih besed, in pomena slednje od njih, a, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, poudarjam ta »edina oseba«. Kakorkoli že, srečevala boš nešteto mask, katerim boš sama morala dospeti do tistega, kar naj bi bilo obraz, ko bi obstajalo…

Srečevala boš nešteto laži, zahrbtnosti, prevar, spoznavala, da niti nasmehi ne zmorejo spremeniti resnice o sebičnosti, o hladu, praznini…

Srečevala boš marsikaj, in pri tem ti, žal, nihče ne more pomagati, tako, da bi ta srečevanja preprečil, le njih posledice bo, vsaj tu in tam, moč, morda, blažiti…

 

Kakorkoli že, zvezdica moja zlata, sončece, ki mi, z ostalimi tremi, voljo, če se temu lahko tako poreče, da še obstajam, med vsem pokvarjenim, porajaš, edina oseba, na katero lahko vselej računaš, je – tvoj tata. Žal, je tako, in, žal, ne morem še kogarkoli drugega pripisati, pri čemer ničesar slabega ne mislim, nikomur, pripisovati, le tisto, čemur se dejstva pravi, upoštevam. Preveč sem zapisal, pojasnil, da bi vse to zmogel še kdorkoli drug, kot jaz. Predvsem pa, da bi zmogel iskreno, do konca iskreno, in s silovitim vrelcem neke topline, ki za moje čičke nikoli ne bo presahnil. Dokler bom živ. In, ja, prav ob tem, sem ti dolžan opravičilo, čeprav sem o tem že pisal – žal, a v relativno kratkem času se boš morala znajti sama, tata že konkretna leta šteje, ob čemer upam, da ti bom, do takrat, uspel, vsaj kolikor toliko, nekaj osnovnega, neka vodila, življenjska, v dušo zasejati.