Čez lice duša...

Zelene so trate,

in sonce žari,

z neba se veselo nasmiha,

srbi me v podplate,

še mnoge poti

teko do poslednjega diha…

minevajo reke,

se mesec vali,

lenobno, med zvezde zlatice,

vse plime, oseke,

vklesane sledi,

v njih duša se riše čez lice…

in sanjam, sanjač, pač,

od nekdaj, v nemir,

v družbi solza in nasmeha,

zgolj v času glumač,

nek droben izvir,

ter sinje nebo nad njim streha…

ni konca, do sna,

bradata je sreča,     

se v trnje odeti zna z leti,

a krila ravna

v vetrovih kri speča,

le redki se v njej smejo greti…

bi mnogi učili

kako se živi,

kako se v življenju kam pride,

le znak na gomili,

nič drugega ni,

za njimi, ko čas jim poide…