Prav
vsak oblak je del neba,
in prav
vsak cvet poti razvleče,
da mu
metulj, ko se poda
lahkotnih
kril, nežno šepeče…
Prav
vsaka zvezda v sebi sije,
preden
razdaja se v temo,
je
isti dom, da solza vzklije
in da
nasmeh zbistri oko…
In
kamenček vsak, ki v spotiko
se znajde,
oster in grenak,
le
zaokroži neko sliko,
na
njej pa šteje vsak korak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar