Ne hodi, takrat...

Ko bodo plameni poslednjič objeli,

objeli, izželi vse moje strasti,

in prsti ne bodo nikdar več povzpeli

v nebo se, kjer pesem se tiho medi…

tedaj, oh, tedaj ne razgrinjaj v spomine

besede številne samotnih vseh dni,

se slednji izteka, v čakanju da mine,

kaj glas mi bo prazen, če zanj me več ni?!

Kar zmoglo se dati je, to se je dalo,

vrag vedi, če vreden zamer sem prav vseh,

po krivem je marsikaj grenko pognalo,

in marsikaj znašlo se tam je, v smeteh…

pa, prosim, ne hodi mi v družbo jokati,

ne daj, da z oblakov te žolčno bom klel,

dobil sem, prav vse, kar se dalo je dati,

predvsem pa – preveč sem v prazno verjel!