Prek
polja vleče se meglica,
in
skoznjo sonce sili v dan,
počasi,
v kapljicah pronica…
V
podobah starih oživela
so leta
upov, časi sanj,
v njih
pesem, davno onemela…
Brsteče
trate, razigrane,
kipele polne
so želja,
za čas,
ki zna sejati rane…
V
grenkobi sreča sme končati,
kadar
hiti, da se razda,
a nima
komu se razdati…
Številne
maske, raznorazne,
in
tisti zase, svet vrti,
v
zgodbe lažne, hladne, prazne…
Pa
zlahka megla se prelije,
prek duše,
prek srca, oči,
da le
za redke še prisije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar