Sonožno smožno

Nad ritjo je šiba, nad šibo je bog,

nad bogom smrdljivo kopiči se smog,

nad  smogom je jutro, nad jutrom nov dan,

ki rad prek vse zmede prišel bi na plan…

 

Človeško, božjastno, prav vse hodi v nič,

masti se prav mastno s poštenjem hudič,

ponuja grižljaje zaman naokrog,

nad ritjo je šiba, nad šibo pa smog…

 

Še sonce rojeva se v sajasto stvar,

ko polna so čreva, je radosten far,

spodobnost gre šteti v drobirju ovčic,

so sajastih dušic, in sajastih lic…

 

O, blažena sreča in v smogu še bog,

čistoči posveča svoj glas zdaj dvonog,

a kaj, ko ne milo, ne svetih vod tuš,

ne spere gnilobe z umazanih duš!