Položi me v veter...

Položi me v veter, takrat, ko zareže,

ko divje nameni se v daljo na pot,

ni upati greh, da pozabo doseže,

z bremenom grenkobe, in čim dlje od tod...

Položi me v veter, nemirne narave,

da gromko žvižgaje izkažem slovo,

ko legel, z menoj, bo, v zasanjane trave,

naj poje tišino mi sinje nebo...

Predolgo sem hodil med znane korake,

predolgo iskal, da bi sebe razdal,

v očitkih požiral vse svoje napake,

in v tuje skrbi si življenje postlal...

Nikdar se znebil nisem grdega greha,

hlepel sem po iskricah v ljubih očeh,

a tudi hlepenje se v času upeha,

in zvezde pomrejo, zbledele, na tleh...

Položi me v veter, sam stežka uspevam,

vse manj volja kaže se v mojih rokah,

v nemiru želja ne gorim več, odštevam...

prekrije na mehko naj sonce mi mah.