Jutro

Najhujši, od vseh delov dneva,

je jutro, to slehernik ve,

ker v njem še življenje okleva

postaviti se na nogé…

Oči, le za režo odprte,

odstirajo kup novih slik,

bolščijo, v bujenje zazrte,

ostrijo, počasi, vidik…

Za vratom kosmata nadloga,

ki liže, in rep svoj vrti,

češ, čaka te nujna naloga,

daj, vstani, se mi že mudi…

Oblečeš, kar v roki se znajde,

obuješ, na hitro, korak,

še rep, ko povodec svoj najde,

in hitro, na jutranji zrak…

Zastaviš, na pol še tipaje,

na vleko hitečo pripet,

do prve drevesne postaje,

ki lajša pogled pasji v svet…

A komaj se števec ustavi,

že spet se hitrosti mudi,

da v travi poišče kraj pravi

in kupček na njem odloži…

Se v pestrosti tko umetnine,

prav vsaka se s svojo krasi,

pri mnogih duh spovedi mine,

ko z vrečko poda se v smeti…

Od tu pa hitenje počasnost zavzame,

oko najde čas, da si svet razbistri,

medtem, ko zverina novice, reklame…

med pasjimi znaki v nosnice lovi.

In vleče se, vleče, med razne zapise,

kot prek časopisa, s strani do strani,

kaj briga repatca, da tebi mudi se,

da vsakogar zjutraj po svoje tišči…

Ja, jutro hudič je, izziv potrpljenja,

še zlasti, če najdeš zaseden ve-ce,

pa…komaj se spraviš v živetje življenja,

že volja te mine, zanos odpove!