Nekoč

Nekoč. Zgolj beseda, ki največ obeta,

in zmore, prav zlahka, obujati čas,

s spomini v tolažbo praznini opleta,

se z upanjem daje, naj bo vsaj v okras…

Nekoč. Ja, nekoč, bil sem mlad in postaven,

se sonce razlivalo je preko trat,

še svet znal kazati se je obetaven,

ko vetrič zaganjal se mu je v podplat…

Nekoč. Ko je štelo, pod masko, vsaj malo,

kar štelo naj bi, kjer beseda velja,

naivnosti ni še zagona pobralo,

in ni se bodočnost še dvigala z dna…

Nekoč. Vse bolj gleda v tisto minulo,

v naprej le z drobtinami želje teši,

da vsaj bi srce prek toplin mehko plulo,

do vseh, brez katerih v trenutku me ni…

Da bi jim bilo mirno, zdravo, v sanjavo,

in s čim manj grenkobe, v tem breznu brez dna,

obrnil se svet je do konca na glavo,

bo trajalo, preden mulj spat se poda…

Nekoč…ah, le krošnja, namesto blazine,

in kamen, ki v dežju naj solze lovi,

na njem, bolj nalahno, da v času prej mine:

Med črvi, v spokoju, odrešen ljudi.