Nenehno iščem sled življenja,
nenehno iščem nov
izziv,
v iskanju najdeno
pojenja,
in čas se kaže kot
minljiv...
Nedaleč mačka
želje kruli,
kot da jo žene sam
hudir,
nagravžno dretje
živce puli,
bi puška naredila
mir...
Korak utiral bi v
neznano,
v poznanem svet je
obledel,
kot da bi drezal v
staro rano,
pripet, a rad bi
poletel...
In dere se, iz
riti stiska,
ogabo glasno na
vso moč,
se v mislih iz
cevi zabliska,
za metkom metek
brani noč...
Nekje, če kje
sploh, je tihota,
v njej duša sebi
najde mir.
Doslej iskala je
zgolj pota,
ki gnala so nemir
v dir...
Razlega glas se
mačje spake,
ušesa bo povsem
scefral,
bi pulil ji, do
zadnje, dlake,
in v loncu njen
napev končal...
Pa spet, mar
zmogel bi življenje,
v katerem želje
mir topi,
mar ni prav žgoče
hrepenenje
edina stvar, ki
res živi?!
Zagrabi, v hipu,
me, da skočim,
do gnusa mačjega v
noč,
pa da vred z njim
še sam iztočim
iz duše ves nemir
pekoč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar