Oprostite mi, gospod,
ampak...ko ste me
vprašali,
kaj početi, kje
hoditi,
in kako z
življenjem biti
večne bitke, brez
premora,
dokler ne konča se
mora,
da še dvom, ki
večno rije,
z zemljo svoj
nemir ovije...
napak ste, povsem,
ravnali:
sem, gospod, zgolj
idiot!
Idiot, ki, prek
širjave,
sanje v nedogled
preganja,
ki živi neke
vrednote,
po poteh grenke
samote,
če se le da, stran
od smetja,
dvoobraznega
početja,
od merila lastne
riti...
pa, gospod, utegne
biti,
da, iz vašega
vprašanja,
porodim vam le
težave!
Le...če želite,
kakor vsi,
sploh ne iščite
poti,
tisočletja
obstoječe,
bojda, vodijo do
sreče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar