Dan. Štiriindvajset ur. Seštevek temnega
in svetlega.
Začne se takrat, ko ga zagledam. In
konča, ko izpuhtim. Lahko tudi prej, če se tako odločim, pa ga za minulega
razglasim.
Čemu bi štel od nič do nič, pa, po
možnosti, še vmes nič zaznaval, in se v nič podajal?!
Med vožnjo veljajo postanki. Brez njih
ne bi bilo postajališč.
Vrtijo se, za dnevom dnevi. Od nič do
nič so jih razporedili. Če zanemarim sekundo, ki jo veliki zvon vsake kvatre
(bojda) ujame. Brez postankov, v nenehnem hitenju, ki celo sanjarjenju
lenobnost očita.
Blagor ubogim na duhu, Zemlja je idealen
poligon za pripravo na nebeško cesarstvo!
Ljudje smo, pravijo tako, radi pridnih
rok, štejejo. Pridne so, ko ustvarjajo, še bolj, ko jemljejo. In krepko manj,
kadar je potrebno dati. In še manj, kadar bi kazalo iz njih izkazati - dan. Kam
je šel? Je sploh bil? Ali se je samo, od nič, do nič, iztekel?
Ni komentarjev:
Objavite komentar