V noč...

Bom legel v mlado noč,

še preden mi uide,

že včerajšnja spolzela je,

neznanokam, v nov dan,

za delo sem ves vroč,

pa volja ne poide,

in ravno prav za spanje dolgo

sem ta hip zaspan...

Z nočjo je takšna stvar,

da hitro se obrabi,

ni čudeža, da vrnil bi,

kar je nekoč bilo,

dovolj nemlad, ustrezno star,

telo počitek rabi,

če duša že tako živi,

da mir ne gre vred z njo...

Podal se bom, kot ptič,

nevidne so peroti,

letel bom v dalje, in še dlje,

celo na kraj neba,

ne zmoti me hudič,

če se dramiti loti,

takrat, ko spim, se izgubim

v neznan predel sveta...

Ko zopet bom nared

za nova stara stanja,

spet poln moči odprem oči,

pa krenem v nov korak,

res, škoda je besed,

za raznorazna sranja,

zgolj v mir zaspim, in izpuhtim,

in svet je brez napak!