Svet
se vrti,
iz leta
v leto,
in
dvoma več ni,
da v
norost je ravnan,
so
blatne poti,
na
njih nič ni sveto,
dvonog
le hlepi,
da
imel ne bi manj…
Svet
se vrti,
vsakič
po svoje,
redke
sledi
mu
bude majhen up,
rad
zagreni
temu,
ki poje,
čase
kroji
zgolj
goltavosti strup…
Kaj
naj želim,
ko se
preveša,
da v
novem staro
ohrani
svoj čar,
več
ne stremim,
volja
že peša,
prestar
za utvaro,
v
okrilju prevar…
Je
brez moči
klic umovanja,
v
glavah praznina,
in v
dušah je nič,
sonce
budi
tisti,
ki sanja,
dvonoga
zverina
je
raje hudič…
Ma,
pa naj bo,
želja,
za šalo,
se,
bojda, spodobi,
ob
novem, tako:
ko bi
lahko,
za hipec,
vsaj malo,
v
človeški podobi
Človeka
bilo!
P.S.
Namesto voščilnice, ob prihajajočem "novem".
Ni komentarjev:
Objavite komentar