Domišljavo se drznem vriniti med vse, ki v
teh dneh namenjajo razne "poslanice", in primaknem svojo...
Narava kruta je
poljana,
iz smrti v njej
življenje klije,
stemni se lažje,
kot zasije,
požreš, ali pa sam
si hrana...
Ni v njej sožitja
brez razloga,
vsak dar ima nek
svoj račun,
ko pade med zobe,
v kljun,
konča prav vsaka
se nadloga...
Prelestna kaže se
z daljave,
a če pogled
primakneš bliže,
nič niso
ljubeznive viže,
ki te pospremijo
pod trave...
V obilju svetla in
pojoča,
a ko dospe na pota
krize,
ko kruha prazen
svet je mize,
zvečine zlahka -
zver žeroča.
In v tem duhu uporabim napotek samega
presvetlega, ki so-kroji ta svet, pa pripišem:
Bilo bi lepše,
takrat, ko bi za vse "grde" veljal, namesto (v papeževi poslanici
omenjenega) "z bogom", tisti preprost - zbogom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar