Kamen

Preko ranih trav srebri se,

spev popadal je z neba,

v dalj krog osamele tise

vetrič si oči menca…

Cvetke v kopeli dehteče,

zgodaj svatom za gosté,

senca svoj objem razvleče

in metulji ples bude…

Bolj na grobo sklesan kamen,

prav pod krošnjo, tih spomin:

tu nekoč nek mlad je sin

pal za veter, zemljo, travo…

Svojo je mladost sanjavo,

zadnji svoj utrip srca,

menjal prav za nič vsega.

Za zaman. Za figo. Amen!