Pot

Se kapljica podaja v reko,

in v reki morje se rodi,

iz morja sonce tke obleko,

ki se v solzah z neba drobi…

Se v zrnu prašen čas nabira,

se s časom zrno pne v grič,

ta grič pa kapljica izpira,

da znova čas poteče v nič…

Iz niča v nič prav vse poteka,

nastaja zgolj, da izpuhti,

je prazna pot v vek iz veka,

če ni prek nje nekih sledi…

Zaman prav vsi so smerokazi,

zaman vsak vzpon in vsak hudič,

so slab pomnik tuji obrazi,

če nič le zavrti se v nič.