Razmišljal
sem, dolgo, če bi zastavil o babici Jonki, o njenih čudežnih oreščkih. Da bi se
v zgodbici razpisal, skušajoč z lepšim v lepše naravnati, vendar... vse to sem
počenjal, vse svoje življenje, očitno povsem zaman!
Razmišljal,
da bi o gnilem času besede zlagal, a kaj, ko je večno gnil, in drugačen niti
biti ne more, saj se “človeštvo” skozenj izkazuje! In veliko jih je, stihov, ki
bi se zmogli med platnicami družiti, a kaj, ko je vse zaman, in je nesmiselno
pričakovati, da je praznino brez dna moč s čemerkoli popolniti, iz(po)polniti,
še najmanj s človečnostjo...
Človek,
čudež. Da, čudež, a le na hiter, prvi pogled. Bi bilo, ob tem hitrem pogledu,
moč govoriti o tem, da nikjer drugje ni praznina bolj dovršeno sestavljena, kot
je to primer pri človeku. Ima možgane, fizično zagotovo, a se izkazuje z
odsotnostjo uma. Ima srce, celo sklicuje se nanj, a najhitreje poskoči, kadar
sovraštvo izkazuje. Ima obraz, a ga je težko prepoznati, v vsej večobraznosti,
s katero odsotnost samega sebe izkazuje...
Kaj pa... ni
vse zlato, kar se sveti, pravijo. Je vse človek, kar se v podobi človeka
izkazuje?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar