Daj, zaigraj!

Potegni lok, da strune zadrhtijo,

odpravil veter se je prek neba,

in prve zvezde v rano noč cvetijo,

potegni lok, naj seže do srca…

Potegni lok, trpijo neme žice,

nabralo se preveč je grenkih dni,

morda ujame tožnost zadnje ptice

in z njimi v dalje tople odleti…

Daj, zaigraj, naj duša joče,

prikliče bisere v oči,

daj, zaigraj, pa naj pojoče

popelje vrag svoje poti,

daj, zaigraj, je izpuhtelo

prav vse, kar je, nekoč, bilo,

je sonce brez srca uvelo,

umrlo brez solza nebo…

Potegni lok, in pusti, naj zareže,

da pesem poleti in zagori,

morda življenju vsaj za hip odleže,

ko se med drobci stekla razdrobi…

Potegni lok, bom nagnil do praznine,

opoj mi žile vrelo bo ogrel,

zaman vsi upi, žgejo v spomine,

med pesmijo bom lažje svet preklel…

Daj, zaigraj, naj duša joče,

prikliče bisere v oči,

daj, zaigraj, pa naj pojoče

popelje vrag svoje poti,

daj, zaigraj, je izpuhtelo

prav vse, kar je, nekoč, bilo,

je sonce brez srca uvelo,

umrlo brez solza nebo…