Nekoč mi je nek drekasti bebec očital, da se primerjam s Prešernom. Pa nisem drugega naredil, kot da sem oporekal mnenju tega bebastega drekača, po katerem je - nedopustno Prešernovo poezijo podajati v “arabščini”...
Da, ta drekobrbec, butasti, ki niti ločil ne zna razporejat, se ima za pristojnega odločat o tujem delu, o zadevah, za katere s prstom ni mignil. Še več - ko bi živel v Prešernovem času, ta bebo, bi ga pesnik obravnaval natanko tako, kot je obravnaval vse znane mu bedake!
In še več: ta nič od niča je posegal v odločanje o nečem, o čemer - pojma nima! In bi bilo dokaj zmotno razpravljati o tem, ali bi Prešeren, kot sleherni avtor, želel svoja dela poslušati tudi v prevedenih podobah, in med njimi tudi v “arabščini”. Pa čeprav bi si nakopal še več zamere “demokratičnih” in na vse lajajočih idiotov!
Da bi se primerjal s Prešernom, z nekom drugim? Čemu? Željo po biti “nekaj” prepuščam tem, ki so običajen nič-posebnega, njih manija po biti “velik” pa priča le o tem, da so neznatni, majhni, ničevi, ničeta. In se iščejo, v množici naštancanih, sebi enakih, čeprav se nikoli ne bodo našli.
Prešeren in jaz nisva primerljiva. Premalo stvari imava skupnih: spol, poezijo kot način življenja, in - kopitarje! Da, tako, kot so kopitarji Prešerna, in mnogo drugih, silili na bruhanje, tako se gabijo tudi meni. Resda mrgolijo, še vedno nepodkovani, v času vsebinsko prav nič spremenjeni, resda skušajo vse po svoje krojiti, a je res tudi to, da je ubog, kdor se na njih mnenja, in “znanja” ozira!
Prešeren je imel svoj način pisanja, jaz imam svojega. Morda se v temah, posameznih, srečujeva, a jih izkazujeva z ustvarjalnostjo. Si upam trditi, da celo nadpovprečno. In oba obvladava veščino. In to je to!
On je (bil) svoj, samosvoj, in takšen sem jaz, pa - kakor jaz njemu v njegovi samosvojosti do kolen ne sežem, tako on ne seže meni, v moji. Vse ostalo pa je zgolj stvar okusa. Ob katerem se zavedam, da občemu ne prijam. Tako zaradi vsebin, o katerih pišem, kakor tudi zaradi načina, na katerega to pisanje izkazujem, potemtakem...
Že pred desetletji mi je prijatelj dejal, da, če bom tako nadaljeval, nikdar ne bom dospel v učno snov s področja domoznanstva. Boli me, če ti je ljubše - visi mi, glede tega! In sem nadaljeval, ter nadaljujem, tako kot znam in zmorem, svoj po svoje! Pa da bi se jaz z nekom primerjal, in v drugih iskal usmeritev, privolitev, potrditev, lasten obraz?!
Da, bebasti drekobrbec mi je očital primerjavo. Taisti, ki se niti tega ne zaveda, da ga že vetrc obrača, kaj šele vetrovi. V njegovi želji po tem, da bi bil všečen, dopadljiv vsaj, sprejemljiv, da bi si našel prostor med sebi enakimi - ničeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar