OslovIAda

V Združenih oslih so se osli zbrali,

da bi kakšno rekli, umno se zmenili,

da oslovske zakone bi izglasovali,

in z njimi si vloge razdelili.

Kongres rigajoče je tekel ves teden,

oslovska je težka, pa terja razpravo,

o tem, denimo, da je osel vreden,

in da mu krivično opevajo slavo…

Na oslovem hrbtu se svet je razvijal,

ko ni bilo strojev, ki žrejo bencin,

se dan mu za dnem je enako odvijal:

tovoril je, vlekel, dokler ni bil hin!

In mleli so osli, kongresno dejavni,

premore govorcev sodoben naš čas,

oslovski bodočnosti bolj obetavni

vrstil za oslovskim se glasom je glas.

Med sklepe pomembne je sklepnil sledeč:

Ne sodimo več med ogrožene vrste!

Je resda z napredkom kopito šlo preč,

vendar v zameno prinesel je prste…

In skorajda bi se svetovno prešteli,

v milijardah se bojda jih srečati da,

a so se sporekli, in v kregu razvneli,

ker – si že videl osla, ki šteti zna?!