Pomlad

Že spet je tu, da zbuja, obdaruje,

zaljubljeno vzdihuje, da sonce otopli,

nekaj ima, pa dlan se znajde v dlani,

obrazi nasmejani, zasijejo oči…

Ob cvetu cvet, dišeče vse postaja,

ko v barvah se razdaja, in nežno zadehti,

zvezde gore, kot da bi tekmovale,

da bi še bolj sijale, in zaljšale noči…

Že spet je tu, in slabe volje noče,

požgečkati pohiti,

že spet je tu, in v meni vse pojoče,

z jutrom dan se nasmeji,

že spet je tu, da v globine seže,

da radostno zadoni…

Ob njej vse bolj je šelesteča breza,

in dan se v noč razteza, je nežnejši večer,

z veje brsti, in slednji popek sanja

o tem, da le poganja, in v sreči zeleni…

Odhaja mraz, topijo se snegovi,

zadihajo bregovi, iz krošenj zažgoli,

najlepši čas, ko na obisk zavije,

prijetno me oblije, z nemirom obudi…

Že spet je tu, in slabe volje noče,

požgečkati pohiti,

že spet je tu, in v meni vse pojoče,

z jutrom dan se nasmeji,

že spet je tu, da v globine seže,

da radostno zadoni…