Dolgo
že tega je, tonil je dan,
tiho,
le odšla je, nekam, pač, stran,
misel
še ni bleda, rada zaboli,
nič,
niti pogleda v oči…
Pot mi
je zastala, več prek nje ne grem,
želja se
je vdala, upati ne smem,
je
preveč boleče, ko se pripeti,
da
izvir se sreče osuši…
Ko ti
ugasne prav vse, kar je svetilo,
nič ne
ostane, da bi vedrilo dan,
zamre
še želja, da ne bi se spet zgodilo,
boleče
rane ji ne dajo več na plan…
Miza mi
sameva, in ob njej le jaz,
mrak pa
ne okleva leči na obraz,
se nebo
zajoče, kapljice drse,
z njimi
pa zahoče si srce…
Ko ti
ugasne prav vse, kar je svetilo,
nič ne
ostane, da bi vedrilo dan,
zamre
še želja, da ne bi se spet zgodilo,
boleče
rane ji ne dajo več na plan…
Ni komentarjev:
Objavite komentar