Noč je
legla, v temo posejan je ples bleščic,
Mesec
strune vleče, da vesolje zadehti,
se razliva
sreča preko svetlih lic,
je
tišina nema, a vsak hipec govori…
Razigrane
ptice padle v tvoje so oči,
tvoj pogled
objema, v globine, in mehko,
v
nasmehu ljubem tvoj obraz žari,
pa med
zvezde zlate nosi v širno me nebo…
V
tišini govoreči, v mojih tvoje so oči,
in trenutek
vsak z minevanjem se krega,
vse
besede so odvečne, zanje sploh potrebe ni,
tvoja
mehka duša v mojo toplo lega…
Naju
čudežno odnaša, tja, med zvezde, v njihov ples,
ni ničesar,
da poruši, da ohlaja,
še ko
listje bo umrlo, in ko padlo bo z dreves,
tvoja
duša v moji hipec vsak ostaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar