Oreh

Stari davno so sadili,

oreh, da bo do neba,

da, ko bodo me povili,

skupaj rasteva oba…

Oreh svoje veje steza,

zeleneče, v nebo,

meni pa pekoče dreza

solza žalosti oko…

Skupaj rasla, se družila,

on hitreje kakor jaz,

želja me je v svet vodila,

k njemu vrnil me je čas…

Veje v nebo žgečkaje,

kot da nosi ga, se zdi,

mene pa življenje daje,

k zemlji me, vse bolj, krivi…

Naj bi v posteljo ga sekal,

ga, morda, v mizo dal,

sem nameri oporekal,

bi brez njega pol ostal…

Čuval mi noči je speče,

mnoga jutra mi budil,

želje moje koprneče

je v svojo krošnjo skril…

Naj ostane, naj kljubuje

vsem vetrovom, temnim dnem,

nič, se nič ne potrebuje,

tam, kjer pot končati grem…

Naj le delček mi odstopi

svojega neba, in tal,

da, ko luč se mi izklopi,

bom pod njim v miru spal…