Si
pognalo v veselje, mojo srečo,
tvoje
rojstvo razkipelo mi je dan,
prav
vse zvezde so sijale, Sonce grelo vrh neba,
pesem
neumorno vrela je na plan…
Vsak
pogled in tvoj nasmeh mi kri želečo
sta
poganjala v ponorel utrip,
zapolnilo
si mi sanje, napolnilo me vsega,
osvetlilo
mi temo, in prav vsak hip…
Ko bi
se dalo, bi vse slabo ti odvzel,
tvoje
težave me preveč bolijo,
rad bi
v srečo vse življenje ti odel,
da le
radostne ptice ti žgolijo…
Tvoje
vse skrbi še moje so postale,
tvoja
tožnost do kosti vse zapekli,
le
nasmehe bi ti zbujal, in slabo odganjal stran,
da
žarele v sreči tvoje bi oči…
So
zamenjali koraki tiste male,
prav
odločno hodiš svojo lastno pot,
se
postavljajo ovire, a se trudijo zaman,
saj
pokončno vselej hodiš prav povsod…
Ko bi
se dalo, bi vse slabo ti odvzel,
tvoje
težave me preveč bolijo,
rad bi
v srečo vse življenje ti odel,
da le
radostne ptice ti žgolijo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar