Lastovka

Je kazalo, da bo spet prišla,

v svoje gnezdo, lastovka,

je čakalo, dolgo, da, z neba,

radost vanj se, spet, poda,

vendar prazno že predolgo ždi,

up, prav vsak, je bil zaman,

v prazno gnezdo leže, da zaspi,

zdaj samo še prazen dan…

Je nekoč odmevalo povsod,

zdaj tišina zaboli,

je igrivo letal mladi rod,

zdaj pa zame ga več ni,

v prazno daljo hrepeni oko,

tam pa je le prazen nič,

se ustavilo ne bo nebo,

kaj je zanj en samcat ptič?!

Meni gnezdo žalostno leži,

ko pogledam, vselej zaboli,

nekdaj znalo, nekdaj znalo je živeti,

ni več ptice, da mi zažgoli,

da mi jutra, dneve otopli,

da kot Sonce, da kot Sonce mi posveti…