Šelestijo
breze, veter je toplo pognal,
se namenil
je, šaljivec, da ves dan bi požgečkal,
tudi
moje želje več pri miru ne pusti,
za
seboj jih kliče, preko vetrnih poti…
Je
modrina širna, mehko se topi nebo,
šli v
pozabo so oblaki, razigrano je, svetlo,
kaj bi
se oziral, mi do drugega zdaj ni,
prija,
ko, čez lica, me nebo lepo gladi…
Ptica
neugnana, krila svoja sem razpel,
brž odložil
vse težave, in pod brke si zapel,
vendar
vse glasneje radost se glasiti zna,
kmalu
že odmeva preko mojega neba…
Pride
takšna volja, pride takšen dan,
da prav
malo mar ti je za vse,
pa
poženeš misel, daleč, daleč stran,
tja,
kjer vsaj ogreje se…
Kadar
ti ugasne zadnji hip svetal,
znajdeš
se povsem na tleh,
in za
vselej zgodbo svojo si končal,
mine
vse, ko mine smeh…
Ni komentarjev:
Objavite komentar