Hudič salamenski!

Prav vselej nekaj se pojavi,

da dan, vsaj malo, zafeclja,

da znajde se načrt na glavi,

da skorajda z obupom me navda…

Nekje hudič se vražji skriva,

pogosto vleče svojo nit,

in zanj je igra zanimiva,

če zmore iti vse v rit!

Poruši, to, kar sem postavil,

kar pišem, zbriše en-dva-tri,

utiša, ko bi kaj izdavil,

kar hočem, to mi zagreni!

Nekje, za hrbtom, se mi smeje,

veselo mane si roke,

do jeze vselej ga ogreje,

ko zmagam, in po moje gre…

Bo videl svojega hudiča,

kako je, če narobe gre,

ko čevelj v rit se mu zadriča,

mu zvezde, sred' dneva, zagore,

nič mu ne pomaga,

bo tud' on srečal vraga

in padel na zobe…

Ne pomnim kdaj se je prilepil,

ne pomnim, da bi klical ga,

kdaj prvič mi jo je zacepil,

predolgo že miru ne da…

Ne pomnim kdaj se je začelo,

a vem, da noče se končat,

ko najdem ga, bo prav veselo,

ga stisnil bom za vražji vrat!

Gotovo bo za milost prosil,

in tarnal, stokal ter ječal,

vendar posledice bo nosil,

ne ve še s kom se je spečal!

Ne bom odiral mu telesa,

se v mučenje ne grem podat,

podrem le vražja mu nebesa,

ko brcnem ga v zadnjo plat!

Bo videl svojega hudiča,

kako je, če narobe gre,

ko čevelj v rit se mu zadriča,

mu zvezde, sred' dneva, zagore,

nič mu ne pomaga,

bo tud' on srečal vraga

in padel na zobe…