Ko
ničevost rilec tlači
v tuje
posle, rjuhe, sklede,
ko se
bevskajoč junači,
čakajoč,
da iz zasede,
izza
hrbta, vsaj v premoči
zgolj
za lasten glad poskoči…
Obtožuje,
prst usmerja,
na pravico
se sklicuje,
in
preti, še raje zmerja,
češ da
ji grdo je tuje,
češ da
sama vse bi bolje,
ko bi
nje bilo kaj volje…
Drek na
misel vselej pride,
drek,
ki zasmradi, in maže,
saj
velja, da prav vse gnide
so
povsem enake baže,
le –
komur prilika ne nudi,
ta se »po
pošteno« trudi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar