Razprla
veja je cvetove,
izlili
so se v sončen dan,
porajajo
se zgodbe nove,
med
krili čas je razigran…
Metulj,
in čmrlj, in čebela,
od
cveta k drugemu lete,
še
vetrič se ne brani dela,
poljube
jim nositi gre…
Koraki
mehki preko trave,
zazdi
se kot da čas stoji,
so
misli lahke, in sanjave,
prav
vsaka cvet poišče si…
Ko bi
se dalo uloviti,
za
dneve vse, to pravljico,
in
vanjo hipec vsak oviti,
da
sanje nikdar ne zamro…
Vse je
dišeče, se v krhkosti razdaja,
listje
brsteče k svetlobi tke poti,
ptica
na nebu s svojim veseljem ne zastaja,
riše
nasmehe, za Sonca žarki se podi,
v toplo
hotenje se odeva sončen dan…
Ni komentarjev:
Objavite komentar