Na Lepi poti dvajset be

Na Lepi poti dvajset be,

v stari hiši brez fasade,

prav tam, kjer smreka sonce krade,

da sence se ves dan vrste,

čez noč, do jutra svetlih ur,

poteka žurov vseh naj-žur!

Ko zvezda cvetno se razpre,

ko mesto spi, in slabše sliši,

cel kup zabave željnih miši

po mišje žurati začne…

Da celo noč, do svetlih ur,

poteka žurov vseh naj-žur!

Kdor v mišji druščini velja,

ta, brez izjeme, vselej pride.

Da hrane nikdar ne poide,

vsakdo prinese, kar ima.

Pa znajo, vse do svetlih ur,

nasititi vseh žurov žur.

Le alkohol problem rodi:

se miške hitro mu vdajo,

saj ga nositi še ne znajo,

po bruhanju ves dan smrdi…

Sosedom, vse od jutra ur,

na živce gre ta mišji žur!

Za akcijo spet nova gre,

vrstijo se pobude razne,

a vse po vrsti so porazne,

in miši vsako noč slave!

Prav vsako noč, do jutra ur,

navkljub sosedom – mišji žur!

Strupili so, povsem zaman,

nastavljali pasti preteče,

poslali mačke… vse brez sreče,

so miši mojstrice ukan!

Šele s prihodom svetlih ur,

le trudnost zna končati žur.

Še policajem ne uspe,

da javni red bi ubranili,

in miši v luknje prepodili,

da tam jih čas povsem prezre…

Le kup neplačanih nadur

je povzročil ta mišji žur!

Mrači sosedov se obet,

jim volja je precej načeta,

pa zdaj povprek kar, in prek spleta

strokoven iščejo nasvet…

Morda ga najdejo, nekoč,

dotlej pa – žur je vsako noč!