Ne letite, upi moji!

Koga naj prosim, koga rotim,

da mi nameni to moč,

da, vsaj za sproti, še en dan zdržim,

dan in pa še eno noč,

komu naj tožim, komu povem,

da to sploh ni več življenje,

ko iz trenutka v trenutek le grem

skozi nenehno trpljenje?!

 

Kje up naj jemljem, s čem se slepim,

znana so prejšnja mi pota,

upe si rišem, in misli podim,

vdanost zna biti le zmota,

morda odpisan sem, na en način,

v drugem kot želja se kažem,

čas pa odteka in vse bolj si, z njim,

morda, kdo ve, samo lažem!

 

Ej, kdor ne skuša, ta zdaleč ne ve,

kakšne so zgodbe moreče,

up je le »up«, in previdno zgolj sme,

pa bolj pri tleh, nič leteče,

res, vse odprto, povsod le vprašaj,

nepredvidljiva zadeva,

čas pa le teče, ne bo ga nazaj,

zlasti, če v prazno mineva!